Delovni čas
od ponedeljka do nedelje od 9.00 do 18.45 ure.

Ko po dolgi zimi v deželo končno stopi pomlad, se na travnikih in jasah pojavijo drobne cvetice – primule oz. po naše jegliči. Vsi jih prav dobro poznamo, ter jim pogosto pravimo kar znanilci pomladi. Večinoma rumeno obarvani, prinesejo zgodnje pomladnim tratam videz drobnih sončkov. Že njihovo rodovno ime primula (v latinščini ”prva”) kaže na to, da so to cvetlice, ki spomladi zacvetijo med prvimi. Tako ni naključje, da smo našo čajnico poimenovali prav s tem imenom, saj je prva, ki smo jo za vas odprli v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani. A pri naši izbiri imena nismo imeli v mislih katerokoli vrsto jegliča ampak prav posebno in sicer našo endemično vrsto kranjski jeglič saj so njeni nežni čudovito rožnato vijolični cvetovi prava paša za oči.

Kranjski jeglič naravno raste v Sloveniji le v delu Notranjske, Primorske in na enem samem rastišču na Gorenjskem. Obsega zahodni predalpski svet in severno obrobje dinarskega območja. Zanimivo je, da je ta endemit našel že A. Scopoli, zdravnik in naravoslovec, ki je v letih od 1754 do 1769 kot prvi rudniški zdravnik služboval v Idriji. Žal Scopoli jegliča ni prepoznal kot kranjskega – to se je zgodilo šele pozneje. Kot kranjski jeglič (Primula carniolica) ga je 1778 opisal dunajski botanik N. J. Jacquin. Čeprav je Scopoli poročal, da ta jeglič raste v okolici Divjega jezera v Idriji, kjer ga najdemo še danes, je Jacquin zapisal, da raste v kranjskih Alpah. Morda zanj dovolj površen opis, za nas pa povsem nenatančen, saj kranjskega jegliča v Alpah kljub vsemu še niso našli. Rastišče kranjskega jegliča ob Divjem jezeru si je leta 1838 prišel ogledat tudi sam saški kralj Friderik Avgust II., ki je pred tem že obiskal nahajališče blagajevega volčina na Polhograjski gori, o čemer tam še danes priča obelisk.

Barva cvetov Primule, zelenina njenih listov ter njeno ime pa simbolno povezuje tudi inštituciji, ki sta prispevali k odprtju čajnice.